Doma Tržič Kronika Kronika: TRŽIČAN JOŽEF ANKENIUS

Kronika: TRŽIČAN JOŽEF ANKENIUS

823
0

RADETZKIJEV VOJAK, ODLIKOVAN Z ZLATO HRABROSTNO MEDALJO

Pred  več kot 160 leti, natančneje 12. marca 1849, so znova zadoneli vojaški bobni, kajti Lahi so Avstriji napovedali vojno! Slovenski fantje so se spet zbirali pod vojnimi zastavami in med njimi je odmevala že ponarodela pesem: „Oj, zdaj na Laško pojdemo, Bog ve, če kdaj se vrnemo! Banda nam bode špilala, Lepo nam bo muscirala. Radecki pa na konj’ sedi, Nas, mlade fante, on dobi. Radecki ‘ma sivo glavo, Pa vendar gre na vojsko ž njo. Radecki pa na konj’ sedi, Pa rožniven’c v rokah drži. Radecki je en prav’ gospod, On bo premagal zmir povsod. …“

V resnici je minilo komaj slabo leto dni, odkar so se na Laškem že bojevale avstrijske čete. Leto 1848 je bilo nasploh leto sprememb oziroma t.i. pomladi narodov, ko so narodna vrenja spreminjala državne ureditve. Leta 1848 je marčevska revolucija na Dunaju klicala k spremembam in zahtevala ustavo, hkrati pa je prisilila dotlej mogočnega kneza Metternicha, da je odstopil s svojega položaja in pobegnil v tujino. Istega leta je odstopil tudi cesar Ferdinand I. in v decembru je zavladal novi cesar Franc Jožef. Ob vseh teh spremembah je državo pretresal še poizkus Ogrske, ki se je želela odcepiti od Avstrije in ustanoviti lastno državo. Čas notranjih težav avstrijskega imperija pa je bil ugoden tudi za zunanje nasprotnike, ki so imeli svoje zahteve do avstrijske države. V prvi vrsti so nastale razmere skušali izkoristiti na Apeninskem polotoku in piemontske čete so v želji, da bi uresničile svoje sanje o združeni Italiji, vdrle v Lombardijo, ki je bila v avstrijski posesti. 23. marca 1848 je sardinski kralj

Albert napovedal Avstriji vojno, a uprla so se tudi italijanska mesta. Izbruhnili so prvi spopadi. Avstrijske sile so se že bojevale na Ogrskem, sedaj pa se je torej razvnela vojna še na Laškem. Toda Avstrijci so imeli veliko prednost v izkušenem vojskovodji – maršalu Radetzkemu. Pod njegovim poveljstvom je šibkejša avstrijska armada v bitkah pri Sveti Luciji, Sommacampagni, Volti, Custozzi in pred pragom Milana premagala številčnejšega nasprotnika. Poraženi kralj Albert je bil 5. avgusta 1848 prisiljen prositi za mir. Toda sklenjeni mir je bil krhek in varljiv in že 12. marca 1849 je kralj Albert Avstriji vnovič napovedal vojno. Avstrijska vojska se je znova zanašala na modrost in znanje sivolasega maršala Radetzkega. Zaupanje vanj je bilo praktično neizmerno. Toda tudi Radetzky je vedel, česa so sposobni njegovi fantje in kako se znajo bojevati. Zato je v svojem armadnem povelju, ki so ga v Ljubljani objavile Bleiweisove Rokodelske novice, med drugim zapisal:

 „Vojaki! Vaše goreče želje so dopolnjene. Sovražnik nam je mir preklical. Še enkrat se prederzne roko stegniti po kroni Laške dežele; ravno zato mora pa tudi zvediti , de se v šestih mescih Vaša zvestoba, Vaša hrabrost in Vaša ljubezin proti svojimu Cesarju in kralju, kar nič zmanjšala ni. Kader ste se iz Verone podali, in sovražnika naglo od zmage do zmage na njegovo mejo pregnali , ste mu velikodušno bojni pomirek dovoljili, zato ker se je hotel za mir pogoditi, — kar je sam izrekel — pa namesto tega se je k novimu boju pripravljal. — K miru tedaj, kteriga ste mu Vi velikodušno ponujali, ga hočemo z orožjem v roki v njegovim poglavitnim mestu prisiliti. Vojaki! boj bo kratek , pred ravno tistiga sovražnika greste , kteriga ste pri sv. L ucii, Soma-Kampanji, pri Kustoci, Volti in pred pragam Milanskiga mesta junaško premagali. Bog je z nami! Naša reč je pravična. K orožju tedaj vojaki! Še enkrat poslušajte svojiga siviga vodja in pojte ž njim v boj in zmago, jez bom priča Vaših serčnih del, in to bo tudi poslednje djanje mojiga dolziga vojaškiga stanu, kader bom v poglavitnim mestu nezvestiga sovražnika persa svojih pogumnih tovaršev s kervavimi in slavopolnimi znamni njih junaštva in serčnosti kinčil. Naprej tedaj vojaki! V Turin je naš namen, tam bomo mir storili. Slava Cesarju, slava domovini!”

— Radecki , vojskovodja.

S svojo armado se je Radetzky resnično znova obdal z lovorovim vencem zmagovalcev, saj je v bitkah pri Mortari (21. 3. 1849) in Novari (23. 3. 1849) porazil nasprotnikove sile in jih prisilil k miru, še preden je dosegel Turin – kot je bil napovedal v svojem povelju. Kralj Albert je zaprosil za mir in se odpovedal prestolu v korist svojega sina Viktorja Emanuela. Avstrijske posesti so ostale trdno v cesarskih rokah. V vseh teh bojih so se bojevali tudi slovenski fantje, posebej pa se je v zadnjih bojih pri Mortari in Novari proslavil tudi topničar Andrej Čehovin (po domače „Rokčev Andrej“), ki si je s svojo hrabrostjo pridobil srebrno in zlato svetinjo za hrabrost ter najvišje vojaško odlikovanje – viteški križ reda Marije Terezije. Po pravilih tega reda je bil povišan v baronski stan. Kot vojak je napredoval v nadporočnika. Toda po teh avstrijskih zmagah in uklonitvi sardinskega kralja bojev v Italiji še ni bilo konec.

 

Zaradi ljudskega vrenja in, potem ko so v papeški državi umorili državnega tajnika, je moral papež Pij IX. zbežati iz Rima. Zatekel se je v trdnjavo Gaeto in od tam prosil pomoči. Pomoč so mu poslale Francija, Španija, Neapeljsko kraljestvo in Avstrija. Slednja je imela nalogo, da vzpostavi red tostran Apeninov. V ta namen so odposlali 10.0000 mož pod vodstvom podmaršala Winpffena. Avstrijske čete so na prvo večjo oviro naletele pred Bologno. 7. maja 1849 so dosegle mesto, ki je papežu odpovedalo pokorščino. Sprva so se uporniki sicer želeli pogajati, ko pa so izvedeli, da se jim približuje pomoč, so pogajanja prekinili. Še več, v svoji predrznosti so 13. maja izvedli izpad iz mesta in napadli avstrijske enote. Toda slabo so naleteli! Prav blizu mesta sta važne točke zasedla prvi in drugi bataljon 17. pešpolka kranjskih Janezov, ki sta se v teh spopadih še posebej izkazala. Pravi junak tega dneva pa je bil desetnik Jožef Ankenius. Kakor piše Karel Capuder v svoji knjigi Zgodovina c. In kr. pešpolka št. 17, ( str. 139), se je dogodilo tole: „ Pravi junak tega dneva, desetnik Jožef Ankenius iz Tržiča, je s svojimi 6 možmi 8. stotnije ob vratih S. Stefano zavzel neko hišo. Dva moža sta pri naskoku padla, zadeta od strelov, štirje pa so vdrli v hišo, pregnali sovražnika in se sami postavili k oknom in od tam streljali na upornike na mestnem obzidju.“ Tako so kranjski fantje zavzeli hišo za hišo in uporniki so se morali umakniti nazaj v mesto. Ko pa je naslednji dan nastopilo še avstrijsko topništvo, se je mesto vdalo. Podobno se je polk kranjskih Janezov izkazal tudi v bojih pred Ancono in z njenim padcem je resnično zavladal mir. V vseh teh bojih so se slovenski vojaki izkazali kot hrabri in odločni vojaki za cesarja in domovino.

Cesar Jožef II. je kot priznanje hrabrosti vojakov in podčastnikov v boju 19. julija 1789 uvedel medaljo za hrabrost. Sprva so poznali le zlato in srebrno tovrstno medaljo, leta 1848 pa so uvedli še srebrno medaljo za hrabrost druge stopnje. Tako so za hrabrost, ki so jo vojaki izkazali v bojih l. 1849, podeljevali tri vrste medalj: zlato, srebrno prve stopnje in srebrno druge stopnje. Odlikovancem je poleg medalje pripadala tudi mesečna renta, in sicer naj bi za prisluženo zlato medaljo za hrabrost vojaki menda takrat prejemali še po 5 goldinarjev mesečne rente. Na seznamu odlikovancev, ki so jih prejeli v bojih l. 1848 – 1849 na 55. mestu tako najdemo tudi že zgoraj omenjenega tržiškega rojaka Jožefa Ankeniusa. Toda postavilo se je vprašanje: iz katere tržiške rodbine je v resnici izhajal? Zgodovinski drobci župnije Tržič o njej molčijo, priimek pa vsekakor ni značilen za naš kraj. Ob razgovorih s tržiškimi zgodovinarji smo zaman iskali odgovor na to vprašanje. Zato sem ga skušal najti v matičnih knjigah tržiške župnije. Izkazalo se je, da je Jožef Ankenius v resnici naš rojak.

RODBINA ANKENIUS V TRŽIČU

Že večkrat omenjeni slavni maršal Radetzky je bil tudi tržiški graščak. V času, ko je gospodoval v Tržiču, je izdatno povečal posest tržiške gospoščine. Med mnogimi njegovimi ukrepi, s katerimi je skušal pomagati Tržiču takoj po požaru l. 1811, je bil tudi ta, da je od Jerneja Pollaka kupil veliko zemlje pod cesto, ki vodi na Ljubelj, t.i. „Bleke“. Tam je dal postaviti moderno pilarno, ki naj bi po posebnem angleškem izvedencu izdelovala svojevrstne pile iz cementnega jekla. Med ljudmi, ki so bili k temu projektu poklicani od drugod, se je najverjetneje znašel tudi Friderik (Fritz) Ankenius, roj. 17. maja 1783. V župnijskih matičnih knjigah lahko razberemo, da je bil po poklicu knjigovodja. Radetzky je dal poleg pilarne postaviti tudi stavbe, namenjene za stanovanja svojih uslužbencev. Med njimi sta se znašli tudi stanovanjski hiši „na Blekah“ št. 173 in št. 175. Sodeč po Friderikovem domačem naslovu (sprva „Bleke“ št. 173, kasneje št. 175), lahko ugotovimo, da je svojo službo knjigovodje opravljal prav v pilarni. V Tržiču se je Friderik Ankenius oženil s Tržičanko Jožefo Klander, roj. 24. decembra 1795. Bila je hči Matije Klandra in njegove žene Magdalene, roj. Just. Klandrova družina je takrat stanovala v Tržiču, hišna št. 134.

Frideriku Ankeniusu in Jožefi se je v zakonu rodilo sedem otrok: Antonija, Friderik, Jurij (Georg) Avgust, Aloizija Zofija, Janez Kristijan, Jožef in Karl.

Friderik Ankenius je ostal v pisarniški službi tudi še potem, ko je Radetzky vse svoje posesti in pravice predal Jožefu Dietrichu, ki je tako postal novi tržiški graščak. Friderik je umrl 3. julija 1838, star šele 55 let. Njegova žena Jožefa je svojega moža preživela in umrla 14. februarja 1865. Zanimivo je, da je njegove knjigovodske posle opravljal tudi sin Friderik Ankenius, ki je bil roj. 28. novembra 1818. V popisu duš (Status Animarum) namreč najdemo podatek, da je bil Friderik Ankenius ml. administrator v tovarni. Leta 1855 se je poročil z Ano, roj. Pollak (r. 22. 7. 1837). Torej je rodbina še ostala v Tržiču in tu živela še vsaj do konca 19. stoletja.

Toda bolj kot vse te zanimive ugotovitve – so me seveda zanimali podatki o našem junaku Jožefu Ankeniusu. Ta je bil kot šesti otrok rojen (Na Blekah št. 175) 21. aprila 1827. V popisu duš najdemo s svinčnikom zabeleženo opombo, da se je kot mladenič prostovoljno javil v avstrijsko vojsko. Bil je dodeljen k 17. pešpolku kranjskih Janezov in z njim se je pod maršalom Radetzkim udeležil vojne na Laškem, kjer si je s svojo hrabrostjo priboril zlato medaljo. Njegova nadaljnja življenjska pot je žal še zavita v temo. Tržiške matice in popisi duš ga v kasnejših letih namreč ne omenjajo nikjer več, iz česar pa bi lahko sklepali, da se je preselil drugam. Mogoče je celo ostal na Laškem v vojaški službi.

Kljub temu da teh podatkov nimamo, pa menim, da je prav, da smo vsaj za hip obudili spomin na manj znano tržiško rodbino, kakor tudi na junaštva naših mož in fantov pred 160 leti. Med takratnimi junaki pa je naš rojak še enkrat dokazal, da so se tudi Tržičani na bojnih poljih vedno znova dokazovali kot hrabri in neustrašni vojaki.