»Pvacarka« – In memoriam: Marija Petek, roj. Nosan (1922–2020)
»Če česa ne veš, vprašaj Petkovo!« Tako se je glasil odgovor, kadar si na občinskih uradih, v knjižnici ali šoli vprašal kaj o zgodovini domačega mesta in okolice. Gospa Marija Petek, roj. Nosan, je bila upokojena učiteljica, ki je še koncem letošnjega februarja z navdušenjem in strastjo pripovedovala podrobnosti in zanimivosti iz zgodovine domačega kraja in o posameznikih, ki so krojili zgodovino mesta.
Gospa Marija je bila rojena v tržiški meščanski družini in je svojo željo po znanju najprej tešila v domači osnovni in meščanski šoli, pozneje pa nadaljevala svoje šolanje na učiteljsko-gospodinjski šoli v Ljubljani. V času druge svetovne vojne je bila zaposlena v bolniški blagajni v Kranju, po koncu vojne pa se je leta 1952 poročila s prav tako navdušenim zgodovinarjem, Mihaelom Petkom. V zakonu se jima je rodil sin Damjan. Marija je po koncu druge svetovne vojne nastopila službo učiteljice in službovala v različnih krajih; od Dupelj, Jezerskega, ki se ga je še posebej rada spominjala (Jezerjani pa nje!), Dobrove v Goriških Brdih, Gorenje vasi v Poljanski dolini do naposled domačega Tržiča, kjer je službovala do upokojitve leta 1978. Ob delu je študirala na Višji pedagoški šoli v Ljubljani, na oddelku za zgodovino in zemljepis. Kot učiteljica je bila spiritus agens različnih krožkov, pevskih zborov, režirala je različne akademije in proslave, v vse pa je znala s svojo ljubeznijo do predmeta vključevati tudi nadebudne otroke. Kot učiteljica je slovela, da je rada učencem prikazovala – skorajda že v gledališki predstavi – različne izseke iz narodove zgodovine, da so si bolje zapomnili. Po upokojitvi sta skupaj z možem veliko pisala in se ukvarjala z zgodovino domačega kraja, društev, farno zgodovino, zgodovino šolstva itd. Ni je bilo stvari, ki se je ne bi lotila in uspešno tudi izvršila. Raziskovanja so bila predstavljena bodisi v posameznih poglavjih monografij, v člankih in različnih podlistkih, ki so domačine ozaveščali in spominjali na bogato domačo zgodovino in domačine, ki so jo krojili. Pri tem pa je, kljub upokojitvi, še vedno z navdušenjem »reševala« otroške naloge, saj se je prenekateri učenec v stiski, ko je moral pripraviti to ali ono seminarsko nalogo, zatekel k njej. In nikoli ni odšel praznih rok. Velikokrat je nalogo skorajda sama rešila in vse izsledke potem izročila učencu. Hvaležen pogled v oči, močan stisk roke, klena slovenska beseda. Tega sta bila, skupaj z možem, kot plačila najbolj vesela. V svoji skromnosti nikoli nista želela biti v ospredju, kljub temu pa tržiškemu življu s svojim delom nista ostala neopažena – odlikovali so ju tako različni predstavniki društev kot tudi Občina Tržič, ki jima je podelila Kurnikovo nagrado in plaketo Občine Tržič.
Toda nobena nagrada ne odtehta tega, kar sta bila v resnici. Skromni osebi z velikim srcem, vedno pripravljena pomagati. Kot nadebuden gimnazijec sem neke nedelje po maši skupaj z njima zapuščal farno cerkev. »Malo naju počakaj, pogovorila bi se rada s teboj,« sta me ogovorila pred župniščem. Zame je bilo to neizmerno presenečenje in čast, saj sem ju vedno znova le občudujoče opazoval od daleč. »Slišiva, da bi šel rad študirat zgodovino, a to drži?« sta me pobarala. »DA!« je bil takojšen odgovor. Nasmehnila sta se, nato pa nadaljevala v svojem slogu in me »izprašala« celo zgodovino, ne da bi sam vedel za to. Naštela sta mi ovire, ki me čakajo, tudi to, da bo »kruh tenak«. Sam sem vztrajal pri svoji izbiri in ob koncu pogovora sta mi dejala: »Vidiva, da te to resnično zanima in si v tem doma. Sledi temu, kar čutiš in ne dovoli, da bi drugi vplivali na tvoje odločitve!« Poduk, ki je ostal zarezan vame. Po tem pogovoru smo se velikokrat srečevali na različnih proslavah, v knjižnici, na pokopališču ali v cerkvi, pa tudi pri njiju doma sem bil pogost gost. Vedno sta me sprejela odprtih rok in želela izvedeti, kaj se je novega našlo. Gospa Marija je pri tem večkrat neopazno iz nič pričarala tudi kakšno toplo jed (grenadirmarš je bil vedno zelo okusen!), da je pogovor še lažje tekel. Ure so minevale kakor blisk in vseeno je bilo, ali je pogovor tekel o izobraževanju, problemih ali zgodovini, vselej sta ga pospremila z vedrino in optimizmom, ki ju danes večkrat primanjkuje. Veselila sta se uspehov, ki so sledili in pri marsikaterem je tudi njuna topla misel in molitev pripomogla k uresničitvi. Posebej pa sem vedno znova občudoval njuno složnost in razumevanje. Šestdeset let sta skupaj ustvarjala in tkala življenjske niti. Dne 17. maja 2012 sta na tihem praznovala svoj visok zakonski jubilej. Takrat si videl v njunih očeh. Vso skromnost in hvaležnost. Za prestano. Za vse bolesti in vso radost. Hvaležnost. In neizmerno ljubezen. Oči so se zaiskrile, kot bi si prvič rekla usodni DA. Prsti na sprožilcu so drhteli skoraj tako, kot je župniku zastajal glas. Takšne poroke ne doživiš vselej. Brez blišča … Žal je že tistega leta soprog Mihael prav na božični dan za vedno zatisnil oči. Žena Marija je ostala sama, a kljub temu ni nehala raziskovati, pisati in opominjati na posebnosti tržiških koncev. Še vedno je vesela sprejemala obiske in različne izzive na polju zgodovinopisja. Zadnjikrat sva govorila koncem februarja letošnjega leta. Našel sem jo na domači postelji in živahne oči so še izžarevale energijo življenja, ki je žarela iz nje. Pogovor se je pletel tudi o preteklosti, s ponosom in veliko mero hvaležnosti je povedala, kako lepo se je spominjajo na OŠ Jezersko in jo vsako leto povabijo na srečanje. »Zdaj gotovo ne bom mogla več tja,« je z otožnostjo rekla, kot bi slutila, da se življenja čas izteka. In res, izteklo se je 30. marca 2020, ko je »Pvacarka«, kakor je rada rekla, za vedno zatisnila oči. Zdaj je tudi ta neizčrpni vir znanja in vedenja usahnil. Tržičani so in smo ostali brez svoje kronistke in poznavalke mesta. Brez Človeka, pisanega z veliko začetnico. In človek ostane brez besed …
Gospa Marija, zdaj ste spet med svojimi najbližjimi! Naj Vam bo lahka domača zemlja! Spomin na Vas pa bo ostal in živel med nami …
Miha Šimac
