Ljudska pripovedka ve povedati o veliki katastrofi, ki je razdejala stari trg pod Ljubeljem. Del gore Košute se je odtrgal, pridrčal v dolino in zasul naselbino. Starejši šentanski ljudje so ta dogodek takole opisovali: “Ako star petelin znese jajce, se rodi iz njega velikanski zmaj s sedmimi glavami. Pred več stoletji je bilo v naselbini pod Ljubeljem več kot polovico kovačij. Ta naselbina je bila na kraju , ki mu pravijo “Na plazu”, kjer še sedaj leži golo kamenje. Tam je imel neki kovač petelina, kateri mu je ušel na Košuto, kjer je znesel jajce, iz katerega se je izvalil mlad zmaj. Zmaj se je zaril v goro. Ko je postajal čedalje večji, mu je primanjkovalo prostora. Gora se je morala polagoma razdvojevati vedno večjemu telesu in kosi kamenja so začeli z groznim bobnenjem leteti v dolino vse pogosteje. Drevje se je lomilo pod ogromni težo skal, divjačina je bežala s strahom iz tega kraja, ptiči, zbrani v jate, so nekoliko časa krožili nad groznim pokanjem in proti se dvigajočim prahom, kakor da bi jemali slovo, potem pa so proč sfrčali z velikim vriščem. Prebivalvi naselbine so bili v silnem strahu. Mislili so, da se bliža sodnji dan. Živina je tulila po hlevih. Manjše domače živali so se poskrile po raznih kotih. Do sedaj v sovraštvu živeči so postali naenkrat prijatelji med seboj. Sprva iz samega strahu niso mislili na beg. Ker je bila dolina dolga, so se množine kamenja sprva ustavljale daleč od naselbine. Bežati so začeli šele, ko so se ogromne skale privalile že blizu hiš, podirajoč med potoma velike smrekove gozdove. Naenkrat pa se je utrgala polovica gore in ven se je privalila velikanska zver s sedmimi glavami, iz katerih je švigal ogenj. Zver je bežala z veliko naglico po dolini proti naselbini, hoteč uiti za njo se valečemu kamenju. In zver bi bila tudi ušla, ako bi se ne bila od hriba nasproti Košute utrgala velikanska skala, katera se je na letečega zmaja privalila s tako silo, da ga je usmrtila. Naselbino pa je popolnoma pokrilo za zmajem se valeče kamenje.”
Ljudska pripovedka ve dalje povedati, da se je nekaj prebivalcev trga pod Ljubeljem izselilo v Borovlje, nekaj pa v Tržič, Kropo in Železnike. Stari Tržičani so včasih pogrkovali, kot tudi v Kropi. Pravijo, da so pogumneži ostali v Tržiču, tisti bolj boječi pa so se ustavili v Kropi in Železnikih.
Vir: Zgodovinski drobci župnije Tržič, Tržičani