Poznavalci trdijo, da je potrebno za nasmeh aktivirati najmanj 40 mišic. Zagotovo so jih povabljenci Janeza Bohinca, Žigovca, ki živi v Bistrici pri Tržiču, nekajkrat toliko. Drugače ne bi zdržali večurnega smejalnega fitnesa, ki ga je vodil osebni smejalni trener Alojz Glavič. Tržičan, ki je v letih, ko je Janez pred 39 leti začenjal pot potujočega knjižničarja, prišel za hišnika v veliko hišo. Tam je bila nekoč meščanska, pa osnovna šola, radio Tržič, zdaj prekrščen v radio Gorenc, sedeži različnih klubov in zvez, osrednji del pa je bila in je še Tržiška knjižnica, poimenovana po rojaku, dr. Tonetu Pretnarju.
Janez je sodelavce povabil za mizo gostilne Pri Bajdu v Seničnem. Zadnji je prišel na srečanje njegov mladi namestnik Nejc Perko. Vse dni požledne in snežene ujme je bil, z več kot 8 metrskim kombijem, polnem knjig, na vseh knjižničnih postajališčih občine.
[lightbox link=”https://www.trzic.net/wp-content/uploads/files/IMG_1144.jpg” thumb=”https://www.trzic.net/wp-content/uploads/files/IMG_1144-940×626.jpg” width=”940″ align=”center” title=”IMG_1144″ frame=”true” icon=”image”]
Rahlo adrenalinsko je bilo prav včeraj, ko so bili v Dolini in Jelendolu na delu in oprezu ljudje iz služb, ki so skrbeli, da ne bi koga presenetil plaz, odlomljeno drevje ali še kaj drugega. Tako se je Nejc najprej zapeljal mimo ekipe gasilcev in ko je prevozil strmo pot skozi Dolino do Jelendola je tamkajšnja ekipa sporočila prvi, da je kombi potujoče knjižnice varno pripeljal. In tako se je dogajalo za vsakega voznika.
Zaradi objektivne nevarnosti plazov danes na tej relaciji niso vozili otrok v šolo. Varnost je in bo še vedno dobrina.
Dobro in zelo prešerno pa je bilo Janezovo omizje.
