Semena ajde, ki sodi med žita, so v 12. stoletju prinesli iz poganskih krajev in Kitajske v Evropo križarji. Na slovenskem se prvič omenja v gornjegrajskem urbarju, leta 1426 leta kot »poganka«. O njej je leta 1689 pisal Janez Vajkart Valvasor, v Slavi Vojvodine Kranjske.
Tudi baron Žiga Zois je odigral pomembno vlogo pri uveljavitvi ajde na Kranjskem. V času lakote, med 1812 in 1815 je iz Češke uvozil seme tatarske ajde ali cojzle. Ajda, ki je takrat veljala za hrano kmetov in revežev, je bila med zorenjem odlična paša za kranjske čebele.
Z ajdo so povezani tudi na eko kmetiji Šlibar v Kovorju. Gregor in Monika, ki zdaj gospodarita, cenita ajdo in jo požeto tudi prodajata.
»Letos je pozno vzklila, je pa lepa, tako, da upam, da bo lahko do konca dozorela, preden jo, predvidoma, konec meseca požanjemo. Rdeča je v bistvu črna, zaradi zrnja, beli je ime čebelca, ajda, ki so jo križali naši strokovnjaki. Na naši kmetiji, jo sejemo že tretji rod. Bila so obdobja, ko ni bila tržno zanimiva, a so moji predhodniki vedno obdržali toliko semen, da so jo nato poleti tudi posejali,« pove, posebej za naš medij, gospodar Gregor Šlibar.
Besedilo in fotografije Mirko Kunšič
