V petek so v Tržiškem muzeju odprli prenovljeno stalno razstavo tržiške usnjarske obrti »Usnje vseh barv«.
Nova stalna razstava obsega en večji razstavni prostor in govori o tradiciji tržiške usnjarske obrti. Kako ustrojimo kožo? Kaj so štalonarji in kaj pomeni garati? Kakšen je bil delovni dan usnjarjev? Kaj vse so včasih znali izdelati iz usnja?
Razstavo je pripravljala strokovna skupina: vodja projekta Jana Babšek, kustos razstave dr. Bojan Knific, konservator/restavrator Boštjan Meglič, oblikovalka Barbara Bogataj, strokovni sodelavki Staša Tome in Janita Košir.
V Tržiču je bilo že zgodaj moč najti usnjarsko obrt. Leta 1662 so bili tržiški usnjarji že združeni v usnjarski zadrugi. Takrat jim je cesar Leopold I. podelil posebne svoboščine. Ko je leta 1689 požar upepelil velik del Tržiča, je med drugim zgorel tudi pravilnik usnjarske zadruge. Leta 1701 so zadrugarji dobili nov pravilnik z 38 točkami, ki v bistvu obsegajo njihove pravice in dolžnosti, kakršne so v splošnem opisu cehovskih pravilnikov spoznali. Ta pravilnik tržiškega usnjarskega ceha je vnovič potrdil cesar Jožef I. leta 1708, cesar Karel VI. 1719 in cesarica Marija Terezija pa 1756. Da je kdo lahko postal usnjarski mojster, ni nikakor zadostovalo, da je bil v svoji obrti zadosti izučen in da je svoje znanje z večletnim delom v tujini izpopolnil, ampak je moral imeti lastno delavnico, poleg tega pa je moral vložiti gotovo takso, ki pa ni bila poceni. Prvi natančni izkaz o proizvajanju tržiških usnjarskih izdelkov imamo iz leta 1788. Tedaj je bilo v Tržiču 14 usnjarskih mojstrov in 16 usnjarskih delavnic. Letno je bilo ustrojeno 4800 telečjih kož, 250 govejih, 1600 kozjih in 8000 ovčjih. Večji del blaga so izvozili na Hrvaško in Ogrsko. Kasneje je število delavnic še naraščalo, vedno bolj pa je primanjkovalo delovnih moči, saj se mladi niso odločali za ta poklic. Kmalu so prenehale delovati 3 delavnice. Na začetku je bil v Tržiču v navadi stari način strojenja, ki je bil sicer enostaven, a zelo nezdrav. Delavci so bili izpostavljeni neznosnemu smradu, ker še niso poznali raznih kemičnih sredstev in drugih pripomočkov, ki bi preprečevali gnitje in razkrajanje. Da bi vsaj nekoliko, zlasti pred mokroto ščitili svoje zdravje, so hodili na delo v težkih škornjih, imenovanih »štalonarjih«. Delati so začeli ob 5. uri zjutraj, končali pa so ob 7. uri zvečer. V Tržiču izdelano usnje je slovelo po kakovosti in ličnosti. Zlasti pri sosedih je vzbujalo precej zavisti. Na koroškem so dosegli, da je bil leta 1740 Tržičanom izvoz usnja v Celovec prepovedan, kar je bil zelo hud udarec zanje. Iskali so pomoč na Dunaju in res je leta 1744 cesarica Marija Terezija v zaščito tržiških usnjarjev izdala ugoden odlok. V začetku 20. stoletja je bilo v Tržiču samo še 6 usnjarskih delavnic. Karel B. Mally je v bližini svoje hiše kupil več poslopij in leta 1903 napravil moderno strojarsko tovarno, ki je zaposlovala veliko število delavcev. Strojili so največ ovčje in kozje kože. Dnevno so izdelali do 600 komadov. Med 1. svetovno vojno je usnjarska obrt dobro uspevala. Po vojni pa so ena za drugo vse tržiške usnjarske delavnice prenehale z delovanjem, razen Mallyjeve, ki je z delom prenehala 1926. Številnim usnjarskim pomočnikom je pretila resna nevarnost, da ostanejo brez zaslužka. V tem kritičnem položaju je leta 1924 tedanji tržiški župnik Matija Škerbec udejstvoval velepomembno zamisel: ustanovitev usnjarske zadruge »Runo«. Vodja zadruge je bil od takrat Janez Majeršič. Zadruga Runo je pričela obratovati v majhnih, najetih prostorih s štirimi delavci. Čez 10 let je obrat zaposloval že 52 ljudi. Tovarno Runo so zaprli leta 1972. Vir: Zgodovinski drobci župnije Tržič, V. Kragl
