Nekaj starega in veliko novega
Kar nekaj let se je rojevala ideja o tem, da bi pevci in godci našega društva, ki se prvenstveno ukvarjajo s poustvarjanjem praviloma že pozabljenega ali pa vsaj manj znanega slovenskega glasbenega izročila, stare prakse povezali z novo ustvarjalnostjo, ki bi se navdihovala pri starem. Nisem želela, da bi pretekle načine petja in godčevstva nekritično spreminjali, želela sem, da bi se ohranjale splošnosti in posebnosti glasbenega izročila, a hkrati, da bi bilo izročilo vključeno v nov kontekst, neobremenjen s smernicami, ki jih narekuje tradicija pevskega in godčevskega poustvarjanja. Petje in godenje nam znova in znova predstavlja izziv, v okviru katerega razmišljam(o), kako pesmi in viže izvajati skladno s sprejetimi tradicijami, a jih hkrati postaviti v sodobnost ter jih na nov način narediti zanimive gledalcem, ki se z ljudsko pesemsko dediščino srečujejo (pre)redko. Vedela sem, da bo zgodbo, kakršno sem želela – mestoma hudomušno, a življenjsko izpovedno –, lahko napisal le Andrej Rozman Roza. Od nekdaj občudujem njegovo umetniško delo, njegovo kovanje rim in smisel za humor. Pripovedovala sem mu o značajih naših pevcev in godcev, o našem delu in ciljih, ki jim sledimo. V vrhunsko stvaritev je zajel vse, kar sem želela, in nastala je pripoved v dveh dejanjih, v katerih so ljudske pesmi in viže povezane v ljubezenskem zapletu s srečnim koncem. Sledilo je izbiranje skladatelja, ki bi besedilu, pisanem v rimah, dodal glasbo, za katero sem želela, da bi podkrepila napisano zgodbo in hkrati ohranila ter pustila prostor arhaični zvočnosti izbranih ljudskih pesmi in viž. Poznala sem delo domačina, vrhunskega glasbenika Nejca Bečana in vedela, da bo znal prisluhniti željam in idejam ter staro povezati z novim. Folkmuzikal dopolnjujejo plesni vložki, delo prav tako domačinke, koreografinje Špele Mandelc in plesalcev Plesnega studia Špela, ki z govorico giba v harmonično celoto povezujejo zgodbo, ki se odvija na različnih lokacijah. Godci igrajo na stara glasbila in prav tako kot pevci povzemajo stare glasbene prakse in razvijajo sodobne interpretacije novo ustvarjenih melodij. Nedvomno je zvok, ki ga izvabljajo iz starih glasbil, precej drugačen od zvoka, ki ga ponujajo novi inštrumenti orkestra, hkrati pa stara glasbila s svojimi tehničnimi omejitvami narekujejo drugačen način igranja. Enako je s pevci, ki ne sledijo sodobnim pevskim tehnikam, temveč v predstavi pojejo na skupini in sebi lasten način.
Dr. Metka Knific Zaletelj
Igralska zasedba
- OŠTIR (JAKA) – Matija Polajnar
- KATKA – Katja Oštir
- ANŽE – Aleš Fister
- BOR – Matjaž Kokalj
- ANA – Manca Gašperin
- MIHA – Robert Bone
- NIKA – Kelly Avsenik Hanson
- ZOFI (sestra Anžeta) – Aleksandra Ristova
- RUDL in POLICAJ – Borut Krč
Scena: Borut Krč, Igor Šober, dr. Metka Knific Zaletelj
Kustumografija: Kelly Avsenik Hanson, Manca Gašperin, Aleksandra Ristova, Katja Oštir, dr. Metka Knific Zaletelj
Ličenje: Manca Gašperin
Pomoč pri izvedbi: dr. Bojan Knific, TPIC Tržič
Tehnično in drugo oblikovanje: Igor Šober
Oblikovanje zvoka in luči: Klemen Bohinc, Igor Šober
